… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.